Zgodba o ustanovitvi

Konec oktobra 2025 je Inštitut kontaktiral urednik Radia Trst, Pavel Volk, ki je v radijski oddaji Eko Studio D želel predstaviti Inštitut za podnebne rešitve. Prvo vprašanje je bilo ravno – kaj je bil povod za ustanovitev inštituta? Ker gre za pomembno vprašanje, se zdi primerno navesti vse ključne razloge v daljšem sestavku – pa pojdimo lepo po vrsti!

Ustanoviteljica inštituta, Barbara Simonič, sem 13 let delala na področju podnebnih sprememb znotraj državne uprave. Začela sem leta 2010 na Službi Vlade RS za podnebne spremembe po končanem študiju na College of Europe, ki je najstarejša in najbolj ugledna institucija v Evropi za študij evropskih zadev. Ker večina okoljske in podnebne zakonodaje prihaja iz EU, se mi je po končanem študiju na FDV, smer mednarodni odnosi, in pripravništvu na raziskovalnem inštitut v Franciji, zdelo logično nadaljevati študij prav v tej smeri.

Danes se je situacija žal obrnila – politika v Evropi je zamejena z izidom zadnjih (2024) volitev v Evropski parlament, kjer so premočno zmagale evro skeptične, konzervativne in proti zelene sile. Tako se celo že sprejeta in potrjena zakonodaja postavlja pod vprašaj (npr. srednjeročni podnebni cilji, ESG poročanje, ukinitev prodaje vozil z motorji z notranjim izgorevanjem). Hkrati pa se podnebna kriza zaostruje, skupaj z biodiverzitetno in krizo mnogih preseženih planetarnih meja, vse to pa draži hrano, povečuje neenakosti, ter zmanjšuje zaupanje v institucije, ki imajo edine možnost ukrepanja v obsegu, kot ga ti izzivi zahtevajo.

Smo torej v globoki krizi, ki je prvenstveno kriza vrednot, in ko bomo začeli presegati družbene omejitve in zahteve ter se ravnali v skladu z lastnimi vrednotami, ki človeku jasno sporočajo kaj je prav in kaj ne, bomo presegli tudi kognitivno disonanco ter se počutili bolje ter dobesedno lažje zadihali. Kot pravijo vsi psihologi – išči lahke poti in imel boš težko življenje, izberi težke poti in imel boš lažje življenje. 

Žal ljudje večinoma še vedno izbirajo lažje poti – lažje je vzeti avto in se odpeljati v trgovino kot vzeti kolo, lažje je v skladu s pričakovanji okolice živeti navidezno svetovljansko življenje in potovati vsak prosti čas kot se na pot odpraviti z vlakom, lažje je ne odpirati težkih tem kot se pogovarjati o podnebni tesnobi in zaskrbljenosti zaradi neukrepanja, ki jo po raziskavah občuti večina ljudi. Zato je potreben inštitut – taka organizacija, ki bo odpirala težke teme, ter hkrati opozarjala na prave, učinkovite in izvedljive rešitve. Ker če me je česa naučilo delo v državni upravi je to, da je izvedljive rešitve težko pripraviti, še težje sprejeti in izvesti. Sploh v zadnjem času pa raziskovalci opozarjajo, da so se tudi sile, ki nasprotujejo ukrepanju proti podnebnim rešitvam, premaknile iz nasprotovanja podnebni znanosti (saj je vedno težje trditi, da se podnebje ne spreminja), vzbujanju dvoma v vzroke in osebne napade na znanstvenike v nasprotovanje rešitvam – pred časom smo lahko gledali na RTV Slovenija dokumentarec o škodljivosti obnovljivih virov energije (ker naj bi bila rezila vetrnic pomemben odpadek), znano je nasprotovanje električnim vozilom, čeprav predstavljajo najučinkovitejši način za dekarbonizacijo transporta, ki je v Sloveniji največji vir emisij toplogrednih plinov, prav tako pomembni pa so diskurzi zavlačevanja, ki imajo na koncu isti učinek – neukrepanje proti podnebnim spremembam.